Kaj v času "neskončnih vojn" ostaja za posredovanji ameriškega predsednika Trumpa

Ameriški predsednik Donald Trump svojo zunanjo politiko gradi na podobi "predsednika miru", ki z neposrednimi pritiski in hitrimi dogovori konča vojne, kar je po njegovem mnenju njegovim predhodnikom spodletelo.

Njegova administracija si je v osmih mesecih pripisala konec osmih oboroženih konfliktov po svetu. "Osem vojn končanih v osmih mesecih," je oktobra na omrežju X zapisalo ameriško zunanje ministrstvo.

Zunanje ministrstvo je ob tem navedlo konflikte med Kambodžo in Tajsko, Kosovom in Srbijo, Demokratično republiko Kongo in Ruando, Pakistanom in Indijo, Izraelom in Iranom, Egiptom in Etiopijo, Armenijo in Azerbajdžanom ter Izraelom in Hamasom.

Toda večinoma na teh zariščih orožje še ni utihnilo, premirja ostajajo krhka ali se kršijo, temeljni vzroki nasilja pa večinoma niso odpravljeni.

V novem letu pa je administracija ameriškega predsednika Trumpa dodala še operacijo v Venezueli. ZDA so 3. januarja zgodaj zjutraj izvedle zračne napade na cilje v venezuelski prestolnici Caracas in v nekaterih drugih krajih v državi. Ob tem pa so ameriške kopenske sile zajele in iz države odpeljale venezuelskega predsednika Nicolasa Madura ter njegovo ženo. Maduru bodo v ZDA sodili zaradi "narko-terorizma".

Obenem pa bodo ZDA po besedah ameriškega predsednika Venezuelo tudi začasno upravljale in obnovile venezuelsko naftno industrijo.

Trumpova "posebna operacija"?

Ne gre namreč spregledati, da je Venezuela polna naravnih bogastev, med drugim ima največje zaloge nafte na svetu, in da ameriško operacijo v tej državi spremljajo tudi očitki, da podlage v mednarodnem pravu za to operacijo ni.

Še več: ameriški operaciji v Venezueli pozorni opazovalci mednarodnega dogajanja pripisujejo tudi pridevnik "posebna", kot je bila za Rusijo "posebna operacija" invazija na Ukrajino in kot bi lahko bila za Kitajsko "posebna operacija" zavzetje Tajvana.

"Živimo v obdobju neskončnih vojn"

Po besedah dr. Matjaža Nahtigala, mednarodnega pravnika in izrednega profesorja na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, živimo v obdobju "neskončnih vojn", ki "odslikavajo prehod iz unipolarnega v fragmentiran multipolarni svet".

Vojaške intervencije od Iraka in Afganistana do drugih delov sveta v preteklih desetletjih so po njegovih besedah številne države dodatno destabilizirale, poskusi izgradnje pokonfliktnih institucij pa so bili povečini neuspešni.

Nahtigal opozarja, da k odmrznitvi tlečih konfliktov pomembno prispeva tudi rivalstvo velikih sil. "Osredotočenost na dve največji vojni, v Ukrajini in v Gazi, je spodbudila vrsto drugih konfliktov po svetu," pravi.

K temu dodaja še razvoj asimetričnih vojaških tehnologij ter naraščajoče socialno-ekonomske krize in neenakosti, ki po njegovih besedah dodatno poganjajo razmah konfliktov.

Vsaka mirovna prizadevanja so dobrodošla, a kako kakvostna so?

A številni analitiki, na katere se sklicujejo tuji mediji, so pozdravili dejstvo, da so se ZDA začele resneje ukvarjati s konflikti, ki doslej niso bili v središču ameriških interesov.

"Vsaka mirovna prizadevanja ključnih akterjev po svetu so dobrodošla. Vsak korak v smeri premirja, pogajanj, mirovnih sporazumov in pokonfliktne obnove je dobrodošel," poudarja Nahtigal.

Kot primer navaja izpustitev talcev v Gazi, hkrati pa opozarja, da večina drugih točk mirovnega načrta ostaja neuresničenih, humanitarne razmere so še vedno nevzdržne, prehod v stabilizacijsko in obnovitveno fazo pa nedorečen in negotov.

Kljub prizadevanjem pa vojna še vedno divja na evropskih tleh - v Ukrajini. Kot je za The Independent dejala dr. Melanie Garson, izredna profesorica politologije na University College London (UCL), si Trump sicer zasluži priznanje za prizadevanja pri spodbujanju dogovorov, a opozarja, da so sporazumi, pri katerih je posredovala njegova administracija, "obsojeni na propad".

"Brez jasnih načrtov, zagotovil in nadzora nad nadaljnjimi koraki v procesu ostajajo ogromne vrzeli. V bistvu si pritisnil na gumb za premor, ne pa na gumb za končanje," je dejala.

Po mnenju dr. Jonathana Montena, strokovnjaka za ameriško zunanjo politiko na UCL, je "nizka kakovost" teh dogovorov posledica Trumpove nepripravljenosti, da bi se obkrožil z "resničnimi strokovnjaki", ki bi lahko izpodbijali njegovo avtoriteto kot "velikega mojstra dogovorov".

"(Pre)hitro razglašanje mirovnih dogovorov"

"Trump želi biti v središču dogajanja. On je tisti, ki sklepa velike dogovore – ne neki dolgoletni strokovnjak z zunanjega ministrstva," je Monten dejal za The Independent. "Zato so raven priprav, raven strokovnega znanja in kakovost diplomatskih pogajanj izjemno nizki."

Tudi Nahtigal je za N1 poudaril, da mirovna pogajanja v sodobnih zapletenih konfliktih zahtevajo dobro poznavanje mednarodnih strukturnih razlogov za vojne in konflikte po svetu, za lokalne specifike, terjajo ustrezen metodološki pristop, pogajalski okvir, vztrajnost, potrpežljivost in smisel za podrobnosti v sporazumih.

"Običajno v tovrstnih pogajanjih sodelujejo najbolj izkušeni profesionalni pogajalci. Improvizacija, neizkušenost pogajalcev, ki so bolj mednarodni poslovneži kot pogajalci, lahko ustvari vtis hitrega doseganja rezultatov, a pogosto večina konfliktov in doseženih mirovnih sporazumov hitro ponovno vznikne, ali se celo intenzivira. Zato je tudi (pre)hitro razglašanje mirovnih dogovorov negotovo početje," je pojasnil.

Tajska in Kambodža

Eden najbolj očitnih primerov, kako hitro lahko razglašeno premirje razpade, je konflikt med Tajsko in Kambodžo. Spopadi so se znova razplamteli 8. decembra, le nekaj tednov po tem, ko sta državi oktobra v Kuala Lumpurju podpisali mirovni sporazum, pri katerem so posredovale ZDA in Malezija.

Sprti strani sta nato ponovno sedli za pogajalsko mizo in 27. decembra podpisali nov dogovor, s katerim sta se zavezali h končanju spopadov na obmejnem območju. V teh je bilo v zadnjih tednih ubitih več deset ljudi, skoraj milijon prebivalcev pa je bil prisiljen zapustiti svoje domove.

Le nekaj dni kasneje je sicer Tajska obtožila Kambodžo, da je nad državo poslala 250 dronov. Kljub temu se zdi, da se je premirje vsaj za zdaj ohranilo.

Po podatkih kamboškega notranjega ministrstva je bilo v času vnovičnih spopadov razseljenih približno 610.000 ljudi, poroča državna tiskovna agencija Agence Kampuchea Presse. Na tajski strani je bilo po navedbah ministrstev za obrambo in zunanje zadeve razseljenih več kot 150.000 ljudi, pri čemer je tajska vojska skupno število razseljenih pred tem ocenila na okoli 400.000.

Kot poroča Al Džazira, je bilo krhko premirje doseženo pod neposrednim pritiskom Washingtona, tudi z grožnjo uvedbe ameriških carin. Virak Ou iz kamboškega mislišča Future Forum je za Al Džaziro dejal, da je bilo premirje "vsiljeno" od Trumpove administracije.

Ob tem je opozoril, da tajska vojska – eden ključnih akterjev v tajski politiki – ni bila naklonjena takšnemu posredovanju, da opazovalne misije Združenja držav jugovzhodne Azije (ASEAN) niso imele dovolj sredstev za učinkovit nadzor izvajanja premirja, naraščajoči nacionalizem v obeh državah pa konflikt dodatno podžiga. "Skrbi me, da bomo zdaj morda priča še daljšim in intenzivnejšim spopadom," je dodal.

Državi sta sicer zaradi razmejitve iz časa kolonializma že desetletja v sporu glede več delov ozemlja ob njuni več kot 800 kilometrov dolgi meji.

Demokratična republika Kongo in Ruanda

Podobno se tudi po podpisu mirovnega sporazuma med Ruando in Demokratično republiko Kongo (DRK) spopadi na vzhodu DRK nadaljujejo.

Boji med uporniki M23 – ki naj bi jih po ocenah mednarodne skupnosti podpirala Ruanda, kar Kigali zanika – in kongovsko vojsko še niso potihnili.

Z minerali bogat vzhod države že desetletja pretresajo spopadi več kot sto oboroženih skupin, konflikt pa je v tem času razselil več kot sedem milijonov ljudi.

Predsednika DR Kongo Felix Tshisekedi in Ruande Paul Kagame sta 4. decembra v prisotnosti predsednika ZDA v Washingtonu podpisala mirovni sporazum, za katerega sta se državi dogovorili poleti.

Profesor študij miru in konfliktov na univerzi Kansai Gaidai v Osaki Mark Cogan je za The Time poudaril, da Trump mir razume predvsem kot transakcijo, sporazum pa naj bi Washingtonu omogočil dostop do kongovskih redkih zemelj, strateško pomembnih surovin, s katerimi si ZDA prizadevajo zmanjšati svojo odvisnost od kitajske prevlade na svetovnem trgu.

A že ob podpisu v Washingtonu so bile napetosti med voditeljema držav očitne. Ruandski predsednik Paul Kagame in predsednik DRK Felix Tshisekedi sta si izmenjala hladne pozdrave, se izognila rokovanju in očesnemu stiku, kar je Trump pospremil s sarkastično pripombo: "Poglejte, kako se imata rada."

Le nekaj dni pozneje je Kinšasa Ruando obtožila kršitve dogovora, potem ko so uporniki M23 zavzeli mesto Luvungi pri meji z Burundijem.

V ločeni bombni eksploziji na vzhodu države je bilo ubitih več kot 30 ljudi, še več kot 20 pa ranjenih. M23 so 18. decembra napovedali umik iz strateškega mesta Uvira, a Tshisekedi trdi, da so pripadniki skupine kljub temu še vedno prisotni.

Izrael in Hamas

Eden vidnejših dogovorov, s katerim se Trumpova administracija pogosto ponaša, je premirje med Izraelom in Hamasom. Premirje je v veljavo stopilo oktobra po predstavitvi 20-točkovnega načrta "Trumpova deklaracija za trajni mir in blaginjo". Po podatkih ministrstva za zdravje v Gazi je skoraj dveletno bombardiranje zahtevalo okoli 71.000 palestinskih življenj.

Načrt, ki ga je podprl tudi Varnostni svet ZN, predvideva postopni umik izraelskih sil, vzpostavitev mednarodne stabilizacijske sile in obnovo enklave. V prvi fazi je Hamas izročil 20 živih talcev in posmrtne ostanke 27 drugih, Izrael pa je v zameno vračal posmrtne ostanke palestinskih zapornikov.

Kljub temu ostajajo odprta vprašanja druge faze – od razorožitve Hamasa do prihodnje ureditve Gaze in palestinske države. Kritiki opozarjajo, da dogovor ne zagotavlja zadostne zaščite Palestincem niti jasnega prehoda v stabilizacijsko fazo.

"Predsednik Trump ne razume, kaj je mir," je za The Time dejal Mark Cogan. "Zanj mir pomeni zgolj prenehanje nasilja in začetek političnega procesa. A mir je relativen pojem." "Kaj pomeni mir za Palestince v Gazi? Premirje še ne pomeni miru. Ne zagotavlja obnove njihovih domov, podjetij ali infrastrukture," dodaja Cogan.

Kljub uradni veljavi dogovora Izrael nadaljuje z omejenimi napadi v Gazi in na Zahodnem bregu, ki jih utemeljuje kot odziv na domnevne kršitve s strani Hamasa. Tako imenovana rumena črta, predvidena kot začasna linija umika, je po poročilih postala nova de facto meja, zaradi katere Izrael še naprej nadzoruje več kot polovico Gaze.

Izrael je ob ameriškem posredovanju lani dosegel tudi prekinitev spopadov z Iranom. Vojna je izbruhnila junija po izraelskem napadu na iranske jedrske objekte, nato pa so ZDA bombardirale še tri iranske jedrske lokacije. Ameriški predsednik Donald Trump je 23. junija sporočil, da sta Izrael in Iran dosegla premirje.

Čeprav so se napadi v urah po njegovi objavi še nadaljevali, se zdi, da je premirje nato obveljalo, saj od takrat ni bilo večjih spopadov. Napetosti med Iranom, ZDA in Izraelom pa se znova stopnjujejo, potem ko je Trump ob obisku izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja na Floridi konec decembra Teheranu zagrozil z novimi napadi, če bi ta poskušal obnoviti jedrski program ali raketne zmogljivosti.

Napetosti tudi marsikje drugod še ostajajo

Krhko premirje sta dosegla tudi Pakistan in Indija. Trump si pripisuje zasluge za prekinitev ognja 10. maja, po zaostritvi, ki je sledila indijskim zračnim napadom v operaciji Sindoor.

Ti so bili odziv na teroristični napad 22. aprila v Pahalgamu, kjer je bilo ubitih 26 ljudi. Pakistan je Trumpovo posredovanje pohvalil in napovedal, da ga bo predlagal za Nobelovo nagrado za mir, Indija pa njegove trditve zavrača in vztraja, da ZDA v pogajanjih niso sodelovale.

Kljub doseženemu premirju prihodnost odnosov med državama ostaja negotova. Kot za N1 opozarja Matjaž Nahtigal, na možnost novih zaostritev kažejo zmanjševanje avtonomije v spornem Kašmirju, kopičenje vojaških sil ter napovedi Indije o odstopu od sporazuma o vodi Inda iz leta 1960 in Pakistana o morebitnem odstopu od mirovnega sporazuma iz leta 1972.

Takšnih negotovih vzorcev pa je po mnenju Nahtigala še več. Eden izmed takih je denimo spor med Egiptom in Etiopijo zaradi jezu na Nilu, ki prav tako ni razrešen, čeprav si je Trump vseeno pripisal zasluge za reševanje spora med državama.

Do spora je prišlo v njegovem prvem mandatu, ko sta se državi zapletli v dolgoletni spor glede ogromnega hidroenergetskega projekta, znanega kot Veliki etiopski renesančni jez. Egipt in Sudan sta izrazila zaskrbljenost, da bi jez lahko zmanjšal pretok vode v spodnji tok reke Nil, kar bi ogrozilo njuno oskrbo z vodo.

Trump se pogosto sklicuje tudi na dogovor o gospodarski normalizaciji med Srbijo in Kosovom iz časa njegovega prvega mandata. Leta 2025 je celo trdil, da je preprečil izbruh vojne med državama.

A po poročanju Reutersa napetosti ostajajo. Srbija Kosovo še vedno obravnava kot del svojega ozemlja, čeprav je Priština leta 2008 razglasila neodvisnost. Julija je kosovski predsednik sicer dejal, da je Trump prispeval k preprečitvi nadaljnje eskalacije, a je srbski predsednik to zavrnil in poudaril, da nobena neposredna zaostritev sploh ni bila na obzorju. Do danes med državama ni bil podpisan noben mirovni sporazum.

Bolj spodbudno se zdi premirje med Armenijo in Azerbajdžanom, ki sta ga 8. avgusta ob navzočnosti Donalda Trumpa podpisala Nikol Pašinjan in Ilham Alijev. Državi imata za sabo desetletja napetosti, povezane z Gorskim Karabahom, armensko enklavo v Azerbajdžanu. Armenija je območje zasedla v 90. letih prejšnjega stoletja, Azerbajdžan pa ga je leta 2023 ponovno zavzel. Ob tem je v Armenijo pobegnilo več kot 100.000 Armencev.

Trump je ob začetku drugega mandata napovedal tudi, da bo vojno v Ukrajini končal v 24 urah, a se je po enem letu ta obljuba izkazala za neuresničljivo.

"Obdobja neskončnih vojn ne smemo sprejeti kot novo normalnost"

Nahtigal ob tem poudarja, da obdobja "neskončnih vojn" ne smemo sprejeti kot novo normalnost. Za miroljubno sobivanje so po njegovih besedah potrebna široka mednarodna zavezništva in delovanje več akterjev, tudi EU in multilateralnih organizacij.

Opozarja tudi na destabilizacijske procese – od ukinjanja razvojne in humanitarne pomoči USAID do sankcij proti Mednarodnemu kazenskemu sodišču in dvojnih standardov vrste držav, tudi EU, pri pristopanju k vojnam in konfliktom po svetu.

"Razvoj raznolikih socio-ekonomskih modelov po svetu, miroljubno sožitje narodov skladno z Ustanovno listino ZN in univerzalnimi standardi človekovih pravic, kakor široke demokratične in razvojne koalicije po vsem svetu predstavljajo izhodišča za strukturno ravnotežje v času geopolitičnih rivalstev svetovnih velesil."